Kraj Nevlje

Ime kraja Nevlje po vsej verjetnosti izhaja iz besede navje oz. pokopališče. Prvič je naš kraj omenjen že pred letom 1232, saj je bil prafara poznejši fari v Kamniku. Kraj ima najstarejšo cerkev na Kamniškem, prvič je omenjena v zgodovinskih listinah takrat, ko je nastala iz prafare Mengeš.

Ve se, da je v letu 1228 oglejski patriarh Bertold s svojima bratoma v Kamniku ustanovil sirotišnico, ki je delovala vse do leta 1804, ko jo je takrat skupaj s še devetdesetimi hišami uničil požar.

Nad vasjo Nevlje se razprostira hrib, imenovan Kužna, ime nosi najbrž zaradi kraja, kjer so živeli, se zdravili in tudi umirali ljudje s kužnimi boleznimi.

Veliko ljudi iz omenjenih krajev je bilo pokopanih na predelu vzhodno od farne cerkve sv. Jurija. V času spomladanskega in jesenskega oranja so kmetje vedno izkopavali človeške kosti, zato je tedanji cerkveni upravitelj dal znotraj cerkvenega obzidja postaviti kostnico, kamor so potem shranjevali najdene kosti pokojnih. Pripovedujejo tudi, da so v grobnico pod cerkvijo, ki je z rovom povezana s kostnico, pokopavali grajske in cerkvene veljake na Kamniškem.

Sveti Jurij na jezeru

Legenda pravi, da se je po neveljski ravnini razprostiralo jezero, proti severu je segalo ob mekinjskem bregu vse do Stranj. Hribček Mali grad se je v tem času držal velikana Kriške ali Bergantove gore ter zadrževal reko Bistrico, voda je odtekala samo na mestu, kjer je cesta na Šutno. Med nekem velikem neurju se je jez predrl in voda je ločila oba hriba med sabo. V spomin temu dogodku je mali zvon dolgo časa, vse do leta 1978, zvonil vsak dan ob treh popoldan. V obzidju okrog cerkve sv. Jurija v vasi Nevlje so bili dolgo vidni obroči za privezovanje čolnov, prav takšni pa so bili tudi v obzidju Malega gradu. V obzidju na zahodnem delu je bila dolgo vidna vklesana letnica 1776. Cerkev sv. Jurija je baje stala na otoku in se je zato imenovala sv. Jurij na jezeru.

Zanimiva legenda pripoveduje tudi o zvonu, ki so ga v čolnu vozili po jezeru proti farni cerkvi. Tik pred otokom, kjer je bila voda najgloblja, se je čoln prevrnil in zvon se je potopil. Vendar ta zvon še vedno zvoni enkrat letno, in sicer na božični oziroma sveti večer.

Izkopavanje okostja mamuta

V mesecu marcu leta 1938 je bilo za Nevlje, pa tudi za
okolico, posebno doživetje, saj so pri regulaciji potoka Nevljice in izkopu temelja za levi podpornik novega mostu delavci v plasti gline naleteli na “štore”, ki so jih pri delu močno ovirali. Ugotovili so, da niso bili štori, temveč kosti poginulega mamuta, stare od 16 do 20 tisoč let.

Strokovnjaki iz Ljubljane so tri tedne s pomočjo domačinov izkopavali ostanke orjaka, če pa ne bi bilo potrebno dela čim prej končati, kar je zahteval izvajalec – Gozdno tehnični odsek, bi gotovo našli še kaj.

Poleg mamutovega okostja so raziskovalci našli še komaj 3 centimetre veliko praskalce in ognjišče, kar nam priča o tem, da je tod nekoč bival kamenodobni človek. Danes je potrjeno mnenje, da je v karju Nevlje nekoč stala kamenodobna lovska postojanka na prostem. Najdeno je bilo tudi rogovje severnega jelena, ki je bil mamutov sodobnik, in je preživel do danes, in sicer gojijo ga predvsem nomadska ljudstva na severu. Neuradno se govori, da so raziskovalci v bližini okostja našli tudi konopljo, za katero nihče ne ve, od kod naj bi se vzela. Na Romšakovi njivi na Vrhpoljah so ob oranju v gomili ali ohranjenem grobu našli primerek negovske čelade z dvema sulicama iz halštatske dobe, kar tudi potrjuje zgodovino kraja in prebivalcev, prav tako pa navzočnost raznih plemen in narodov, ki so živeli ali pa samo potovali skozi naše kraje.